DomovVsebinaUtrip udeležencev

Utrip udeležencev

Dragi Moji,

Upam, da ste dobro. Letos vas je (tistih ki prejemate ta dnevnik) toliko razseljenih po vsem svetu, da zapiso romajo na praktično vse kontinente sveta. Običajno ne pišem mojega dnevnika ko obiščem gore, ker je teh obiskov enostavno preveč. Pred dvemi leti sem se odločil da vsaj enkrat na mesec osvojim en gorski vrh. Poleg vseh ostalih malo nižjih hribovskih vrhov mi tole kar dobro uspeva. Nekateri vrhovi so zelo markantni, nekateri temni, nekateri se smejejo, spet drugi te ne želijo na da stojiš na njihovem vrhu. Takšne so gore. Prav vse imajo svojo auro, neko energijo, ki je tako močna in privlačna, da človeka zasvoji.

Kot izgleda je moja vibracija v soskladju z vibracijo gora. Tam se odpočijem, pobegnem iz vsakdana. Tam stran od ljudi zmeraj najdem sebe. Tista kombinacija duševnega in fizičnega je tista ki osmišljuje moja romanja tja gor v popolno svet kipov, ki jih je mati narava oblikovala s pomočjo vremena. Tam gor začutim sebe. Tudi Lenka mi je zelo podobna, zato ni bilo nič nenavadnega, da je bila takoj za, ko sem razglasil, da si želim z Matejem Jeramom – mojim prijateljem, vodnikom in gorskim varuhom – osvojiti moj najvišji vrh v življenju dosedaj: Vincent Piramide, 4215 metrov visoki vrh v Italjanskih Alpah.

Program je bil potrjen, znanci nabrani in ko se je čas našega odhoda približeval sva z Lenko po Matejevem nasvetu v zadnjih štirinajstih dneh pred odhodom osvojila še tri dvatisočake. “Za klimatizacijo in za kondicijo,” je rekel Matej po telefonu. Tako sva bila notri, da je Lenko od vsega športanja malenkost zvilo in se za dan odhoda ni počutila tako kot bi se hotela. Ker mora biti za tak vrh človek sto odstotno pripravljen, je titulo pohoda predala meni. Če človek spoštuje goro mu tega ni težko narediti. Kajti gora po počakala, življenje pa ne čaka.

Na koncu sva tisti petkov večer proti Cerknem k Mateju odpeljala le jaz in Katja, fenomenalna oseba, ki se je pred nekaj leti zaljubila v gore, prej pa je kolesarila. Kaj hitro sva v pogovoru našla veliko skupnih točk. Kajpak zato sva se pelja  naproti. Na poti bi morala v Škofji Loki pobrati še Slavico (ki ste jo spoznali pred nekaj leti v potovalnem dnevniku z naslovom Islandija II), a tudi Slavica se je odločila da bo ostala doma.
Tako smo se v Cerknem dobili le trije mušketirji. Kljub pozni 23:00 uri naju je s Katjo ves nasmejan pozdravil Matej. V japonkah in kratkih hlačah ni bilo na zunaj prav nič izdajalo, da je gorski vodnik. In kar se tiče mojega mnenja, eden najboljših v Sloveniji. Oseba, ki mi je odprla okno v gorništvo in človek s katerim sem šel v gore dlje, kot  bi si sam upal.
Kar hitro sva s Katjo preložila rugzake in ostalo opremo k vrvem in derezam, ki so krasile Matejev Kangoo ter se odpeljali proti Italiji. Pred nami je bila 8 urna vožnja skozi noč. Klepetali smo in s Katjo sva Mateju krajšala naporno vožnjo po avtocesti Venezija-Milano, ki je po mojem mnenju najbolj dolgočasna avtocesta na svetu. Včasih sem jaz zaspal, včasih pa Katja, Matej pa ke pridno nabiral kilometre. Ko smo zapeljali v začetek doline Aosta se je pokazalo sonce. Od tam pa je šlo samo še navzgor. Naš cilj je bila gondola v gorski vasici Staffal, s katero smo se   nameravali za začetek povzpeti na 3000 metrov nad morjem. Skoraj točno ob 8:00 smo bili tam, ob vznožju kamnitih velikanov, parkirani, malo zaspani a polni elana. Japonke in kavbojke so ostale v avtu, pred nami je bilo le še modro nebo v katerega smo skoraj poleteli s pomočjo gonodle.

Predviden čas vzpona na vrh Vincent Piramide je bil dva dni. Predvsem zaradi aklimatizacije na višino, deloma pa tudi zaradi prilagoditve skupini, saj se nikoli ne ve, ali bo določen posameznik zdržal tempo ali ne. No, v našem primeru je bilo nekoliko drugače, saj se je Matej podajal v gore z menoj in Katjo, dvema hribovskima manjakoma, ki nimava obstanka. Zaradi nekoliko slabe vremenske napovedi naslednji dan sva mu že v dolini predlagala, da osvojimo vrh kar v enem dnevu. Najprej se ni dal motiti, saj ga je skrbela predvsem moja klimatizacija (Katja je ravno prišla iz Grossglocknerja), a na koncu je bil pritisk le prevelik. Na zadnji postaji gondole ne jaz, ne Katja nisva čutila nobenih znakov povezanih z višinsko boleznijo, zato je bilo na koncu odločeno: danes osvojimo vrh, v soncu!

Po pol urnem postanku in dihanju pro zadnji postaji gondole smo končno zagrizli v hrib. Skala je bila razsuta vsenaokoli, posledica delovanja ledenika, ki je tekom časa s svojo težo lomil goro. Temni kamni, večinoma gnajs in mestoma skrilavec so se bleščali v soncu. Še danes je to tradicionalna kritina v dolini. Hodili smo en za drugim. Najin Matej prvi, jaz kot najmanj izkušen v sredini in Katja zadaj. Prečkali smo položen jezik vodenega snega, ki se je žalostno topil na toplem soncu. Sledila je manjša ferata, ki je popestrila celotno hojo do naše prve pavze pri eni izmed gorskih koč na poti. Tam smo se okrepčali in odgovarjalo na Matejeva vprašanja: “Kako se počutita? Kaj boli glava?” je spraševal. “Ne,” sva enoglasno odgovorila. “Potem pa gremo naprej!” Počasi smo skale in grušč pustili za seboj in zagrizli v bolj resen sneg. A še zmeraj nič strašnega. Še zmeraj se je dalo obučudovati čudovite razglede na predgorje Monterossa. Planote in vrhove pod nami so bili tako lepo nežno zeleni. In okrašeni z nekaj jezerci. Mi pa navzgor proti gorski koči Gnifetti, do katere smo prispeli po uri hoda. To je bila ‘naša’ koča, tu bi prvotno morali opraviti klimatizacijo do naslednjega dne. A kaj koj je bilo vreme tako lepo, kot v pravljici. Narrdili smo le kratek postanek, Matej nas je prijavil in midva z Katjo sva igrala turista, ko sva probala najti wc po celi koči. Ko sva ga le našla ni bil ravno dišeč (saj je bil na štrbunk), a ker je imel okna obrnjena na drugo stran koče se je kaj hitro izkazalo da je to wc z najboljšim razgledom. Tam ni bilo skal ali zelenih vrhov. Daleč od tega! Tam je bila ena sama belina, ledeni skladi in večni sneg, telo mogočnega ledenika, enega  največjih v Alpah. Pogled je bil zares spektakularen, še posebno meni, mer sem prvič v življenu videl zaresen ledenik od blizu.

Z regrupiranjem naše tričlanske ekspedicije se je začel najbolj nevaren del vzpona: hoja čez oziroma po ledeniku. Matej nama ni pustil niti stopiti na led, dereze sva si mogla nataknkti kar na skalah. Katja mi je pri tem pomagala, kar mi je zelo olajšalo delo, saj sem prvič uporabljal profesionalne dereze. Sledil je skok na led in naveza. Pri Mateju je varnost zmeraj na prvem mestu. Tega sem se že navadil. Kar se tiče varnosti se ne da nič oporekati. Kar je tudi prav. Takšni smo mo vodniki.

Prvi koraki po ledeniku so bili kratki in previdni. A kaj hitro smo ga začutili in razumeli. Poletje je toplo. Ledeni velikan se topi. Z mogočnim pokom se vsake toliko časa ledena gmota pomakne proti dolini. To je krik avobode tiste primarne surove narave. Zaradi fizikalnih lasnosti se ledenik nekoliko hitreje pomika po skali kot zgoraj. Zaradi tega zamika nastajajo na površini ledenika razpoke ali ledeniške raze. Velikan po katerem smo hodili jih je imel ogromno. Globoke in velike razpoke, globoke več kot 100 metrov so razprte razkazovale nederje ledenika. Temno modra barva se je zlovešče svetila pod našimi nogami, kl smo previdno predtopali čez. Nobena ni bila tako široka, da bi potrebovali most, a vse so bile tako globoke, da jim nisi videl dna. Zato naveza, zato varnost na prvem mestu. V kolikor bi nekdo padel v razpoko pokrito s svežim snegom, bi ga drugi zadržali. Matej kot prvi je enkrat padel v eno manjšo do pasu. A se je kaj hitro pobral. Tudi to je del vodenja, če si gorski vodnik. Šlo je počasi, ampak varno. Polagoma smo zapičili naše cepine v čelo ledenika. Na 3800 metrih smo kočno zagrizli v nekoliko bolj zaresno strmino.

Šlo je vedno bolj počasi. Tukaj sem prvič okusil višino. Hitrejše dihanje, pomanjkanje kisika. Skrben Matej me je stalno opominjal: “Dihaj Vid.” Jaz pa sem imel poleg dihanja za opravito še s tolikl drugimo stvarmi. Hoja z derezami, klanec, sonce, ki je kljib mrazu žgalo in predvsem pogledo na pokrajino. Višje ko smo šlo, večji kosi ledu so ležali ob pobočju naše Vincent Piramide. Vse skupaj je spominjalo na Himalajo. Ali pa severni tečaj. Vsake toliko časa je sonce zakrila koprena. Takrat so ledeni akladi zažareli v blagi modri barvi, tako značilni za arktiko. Enostavno povedano kar se mene tiče: vse skupaj je bilo kot v ledeni pravljici. Čista fuzija užitek estetike in fizičnega napora. Srečali smo nekaj skupin planincev, ki so se vračali proti koči…a samo mi smo bili tisti, ki smo se namenili osvojiti vrh tisti dan popoldne. Zadnji pozdrav ‘salve’ nas je pustil same na širokem sedlu na 4000 metrov. Okrog in okrog sama belina, obdana s kamnitimi rogovi. Na enem je bil bivak. Obroč se je na levi zaključeval z prepotentnim vrhom Lyskamm 4527 metrov, na desni pa ne bil naš Vincent. Pihal je mrzel veter, zato smo naredili le kratko pavzo za hitro malico in pustili seslo za seboj.
Nato je šlo zelo počasi. Deset korakov in počitek. Zrak je bil preredek za kakšno bolj dezno hojo. Kot napol v transu smo presegli 4100 in 4200 metrov. Vmes sva si s Katjo že čestitala, kajti presegla sva najina višinska rekorda dosedaj. Matej pa se je samo smejal in sanjal o krstu z vrvjo. Pobočje se je počasi uravnalo in zaključilo z majhno planoto. “Katja in Vid, na vrhu smo. Čestitke,” je oznanil Matej. Veselje je bilo veliko, kljub zmatranosti smo se slikali, gledali sosednje vrhove, oblake in led. Neprimerljiv občutek, ki ga poznajo le tisti ljudje, ki hodijo v gore. Stati na vrhu je kot droga, ki te zadane šele, ko se začneš vračati. Tudi mi smo se hitro obrnili. Predvsem veter je bil premrzel za zganjanje romantike. Po isti poti smo sestopili v dolino, preko leda in razpok, nad oblaki in pod zdaj že meglenim popoldanskim soncem. Navzdol je vodila Katja, ki je spretno odkrila vsako ledeniško razpoko v sveže zapadlem snegu izpred nekaj dnevi. Počasi smo lovili čas večerje v koči. Še prej pri zadnjem kilometru ledenika pa sem jaz lovil wc. Tam na tistem ledu pa človek res ne more opravljati raznoraznih potrebe! Na koncu nam je nekako uspelo priti do koče, wc-ja in večerje. Zmaga! Sladko občutki, da smo nekaj dosegli so preplavilo naše žile, ko smo se v naši leseni sobici preoblačili in lačni čakali večerjo.

Gorska koča Gnifetti je znana po obrokih. Večerja je bila obilna, s flašami vina in vode na mizi. Brez makaronov ni šlo, saj smo bili v Italiji. Odlična sta bila korenčkova juha in pečen krompir. Pa tiramisu za sladico. Neverjeten luksuz za kočo na 3647 metrih. A najboljša je bila atmosfera. Jedilnica nabita s planinci, tistimi pravimi ljubitelji gora. Vse je vrvelo od pogovorov, ki so se obračali o temah povezanimi z osvojenimi vrhovi, opremo, dogodivščinami in načrti v prihodnje. Tudi mi, drzna trojica, ki smo osvojili Pyramide Vincent v enem dnevu smo kovali načrte. Matej je že imel plan, kako bomo naslednje leto osvojili Lyskamm. Hm, zakaj pa ne…a najprej smo morali prespati noč. Utrujenost je prišla za nami, ob 20:50 smo že spali kot pokošeni. Noč in oblaki so prekrili našo kočo in sodra je vsake toliko časa udarjala ob okno. Najlepša uspavanka v naročju gora.

Še ko je bila noč so me zbudili kovinski zvoki varoval in derez. Živčni koraki planincev. Živčna debata o vremenu na hodniku. Nekdo ni našel dekleta z imenom Laura in je vpil vsenaokrog. Se je morda skrila?  Takoj se mi je posvetilo. Ura je bila 4:00 zjutraj, čas ko se uradno odpravi osvajat vrh Vincenta. A ne mi. Mi smo to nardili včeraj. Z enim očesom sem z mojega pograda pogledal proti oknu…sama belina. Megla je objemala kočo. Uh, še dobro da nam ni treba ven. In sem v dremežu še naprej poslušal zvoke planincev iz hodnika. Povem vam, nekaj romantičnega je bilo na tem. Kmalu sta se mi pridružila še Katja in Matej. Naspani smo vstali in v miru pojedli zajtrk. Večina iz koče je kljub slabemu vremenu šla na vrh. Nekateri so ostali. Mi pa smo še malo posedeli, se naužili višin in se počasi v dežju in snegu spostili v dolino. Sledil je krst z vrvjo, (ki je bil bolj boleč kot sem si mislil, a zelo sladek!), saj sva s Katjo priplezala najvišje do sedaj. Še nikoli me noben ni krstil. Dokaz, da je bil za trenutek Matej poleg gorskega vodnika na trenutke še neke vrste župnik. Vse to smo lahko mi vodniki. Za nami je bila nepozabna avantura, tako lepa in tako markantna da mi bo ostala v nepozabnem spominu. Popolna potrditev tistega, kar vsi ki imamo radi gore že vemo: ko enkrat izkusiš se hočeš vrniti.

Tako je bilo tam gor v bližini neba.

Pa lep pozdrav,
Vid

Dneva ne moreš zadržati, lahko pa ga izkoristiš